PLANJAVA 2392nm


Ura je bila točno 1.00 ponoči ali zjutraj ali kakorkoli že, ko se je budilki, popolnoma utrgalo. Dremež. Še je čas. Malo še. Ura je 1.30 in ni več zajebavanja. Sem že pokonci. Umivanje. Čudim se svojemu debilnemu izrazu, na obrazu, ki ga je pustilo, komaj triurno spanje. Bo že. Zajtrk, ki ga na silo stiščim v usta in še zadnji pregled stvari, ki jih vzamem zraven. Ura je 2.05 in sem že na poti proti Logarski dolini. Vozim počasi, ker je zunaj precej divje. Divjad me prav išče, da bi mi pokvarila dan. Pripeljem v Logarsko dolino in se mi na rit zalepi en voznik, ki se mu več, kot očitno zelo mudi. Razmišljam, kaj mu je in zaključim, da je to en tistih, ki bo tekel na vrh neke gore, da bo na instagram lahko objavil fotko pečenih jajc in piva, potem pa bo upal, da bo vse to opazil nekdo na hribovc in objavil...in šele potem bo dan, tega divjaka za mano, popoln... Prebijem se do parkirišča pod slapom Rinka. Parkiram, namontiram lučko in sem že v akciji. Mrzlo ni, zato sem v kratkih hlačah. Super. Nikjer žive duše. Slišim samo dretje Savinje. Nisem sam. Za mano sopiha moja žena, ki ima v nahrbtniku pol garderobe za vsak slučaj. Večkrat se ustavim in jo počakam. In tako do Okrešlja. Tam se spet srečava. Rečema kakšno gorniško in počasi nadaljujema pot proti Kamniškemu sedlu. V gozdu nekaj zašumi, v vejevju nekaj poči.. posvetim...divja svinja...Žena, ki je prej zelo počasi stopicala in sopihala za mano, tokrat vklopi vse turbine in jo popiha naprej ter se pri tem niti zmeni ne za strmino. Pozabiva na divjega prašiča in se kmalu srečava iz oči v oči z vzhajajočim soncem. Miljonkrat viden razgled v sončnem vzhodu pa vendarle, vsakič nekoliko drugačen in vsakič nekoliko bolj čaroben. Seveda brez fotkanja pa ne gre. Gremo naprej. Plezalni del proti Kamniškemu sedlu. Spomnim se, ko sem bil tukaj prvič. Zame je bila ta stena kot alpinistični vzpon na vrh nevemkakovelike gore, ko sem se s tresočimi nogami vzpenjal in premagoval samega sebe in svoj strah pred višino. Tokrat samo še rutina. Gorske noge. Kljub temu, je v glavi še vedno trdno privijačena varovalka, ki me varuje, da ne postanem prehraber in del statistike zaradi ega. Ajde gremo. Kamniško sedlo ob 6.20. Svetloba s katero sonce oriše gorovje in travnik na Kamniškem sedlu se ne da opisati.

Na desni Brana na levi Planjava. Še dve uri hoje, po tabli sodeč. Baterija je komajda načeta, utrujenosti ne čutim. Žena predlaga ( beri, js bom, ti pa kakor hočeš), nekaj pojedla in se okrepčala, potem pa naprej. Ima popolnoma prav. Nekaj pojeva in se založima z energijo, potem pa kmalu naprej. Na prvem melišču nama pot prekrižajo mladi kozorogi. Foto tajm...Nikakor se ne pusti fotografirat in ne sodeluje. Naredim par posnetkov kozorogove riti in greva naprej. Pot mineva brez pretresov in Kamniško sedlo je kljub temu, da ga še vedno vidim le spomin. Grizeva in se boriva. Pot je za naju frišna in neobljudena, ker tukaj še nisva bila. Vidim tablo. Korošica. Jebela cesta. Kje sem falil. Razmišljam, kje sem zgrešil in vedno bolj ugotavljam, da to ni mogoče, ker drugih razpotij ni bilo. In potem le stopim korak naprej in vidim na kamnu napisano Planjava. Še sreča. In tako do vrha. Na vrhu pa seveda najboljši del poti, kot pravi moj prijatelj Peter, ki ga žal tokrat ni bilo zraven. Sendvič tajm.

Sonce pripeka, temperatura je takšna, da je ravno pravšnja, vetra ni. Idealno. Razgled vse naokoli. Velika planina, Slap Rinka, tik pod mano, da bi ga lahko prijel, pa vendar tri ure stran. 2392 metrov nad morjem. Občutek popoln. In takoj nastajajo v glavi novi načrti in nove poti. Turska gora je naslednja. Čelado nazaj na glavo in vse v obratnem vrstnem redu. Vmes srečava dva planinca, ki že imata kar precej kilometrine po videzu sodeč kar ne moreta, da ne vprašata, če sva spala na vrhu, ko se že vračava. Nasmeh in kratko pojasnilo, kako delujeva in sva že na poti. Vmes izpraznim še zanje kaplje z izvira Savinje, kondicija brezkompromisna. Ni težav. Komaj se izogibam trumi turistov, ki pleza v japonkah proti Okrešlju. Kaj vse ne vidiš. Kot, da ne obstajajo vsi tisti nasveti strokovnjakov in GRS. Narod pa kar rine in rine. Brez kondicije, brez opreme. Nepremagljivi. Prebijeva se do avta. Preoblačenje in spet na cesti. Ustaviva se še na kosilu pri Prodniku, potem pa domov.


  • Facebook
  • Instagram
  • Twitter
  • YouTube
ME2D LOGO ZA CRNO.png