Montaž ali Jôf di Montasio 2753nm via Pipanova lestev

Mogočni Montaž ali Jôf di Montasio, kakor mu pravijo Italijani, je velikan, ki se dviga 2753 metrov nad morjem in je druga najvišja gora v Julijcih. Tiste, ki ste malo poskočili in pomislili kaj je s Škrlatico, naj vas potolažim, da je ta druga najvišja gora pri nas in ne v Julijcih, ki pa jih premorejo tudi Italijani.


Izvirno slovensko ime za Montaž je Špik nad Policami ima pa še nekaj drugih imen, kot na primer Bojec ali Poliški Špik. V skupini Montaža so tudi gore Špik nad Zadnjo polico (2680 m), Vrh Brda (2661 m), Špik nad Plazom (2606 m), Špik nad Špranjo (2554 m), Špik nad Nosom (2531 m), Špik nad Cijanerico (2461 m), Pleče (2458 m) Špik Hude police (2420 m), Špik nad Tratico (2405 m), Špik nad Studenci (2392 m), idr. (vir Wikipedia).

Tale Montaž mi je že dlje časa buril duhove s svojo znamenito Pipanovo lestvijo, vendar se sam nikakor nisem mogel spraviti tja, Tjaša pa se je zaradi težavnosti poti vedno držala nazaj. Toda tokrat mi je uspelo. Vedno je bila težava v tem, da je na hribi.net pisalo, da veljajo vse tri poti na Montaž za zelo zahtevne označene poti in ravno ta beseda "zelo" je bile tista odločilna, da smo potem izbirali nekaj manj zelo zahtevnega. Tokrat sem nekako poskušal pojasniti, da je včasih zelo zahtevna pot boljša izbira kot zahtevna pot, ker ima več možnosti za varovanje, kot pa tista lažja, kjer je le nekaj težkih elementov, kjer pa se ne moreš varovati. In končno je ta moj argument naletel na plodna tla in odločitev je padla.


Nedelja 23.30 skočim iz postelje v katero sem se nekako prisilil ob 18.00 in celo uspel izsiliti nekaj spanca od samega sebe, kljub razburjenju in pričakovanju na Montaž. Ker mi je prijateljica Urša (https://www.instagram.com/ursa.verdev/ ) povedala, da je največja težava pri vzponu na Montaž ravno kamenje, ki ga sprožajo ljudje in živali, sva se odločila, da greva gor prva in s tem ne bova imela tolikšnih težav. Tako ali tako pa kot vedno do sedaj, rada prideva zgodaj, ker kot je rekel en naš človek, Najlepša jutra so vedno zjutraj:). Čeprav sem pričakoval na poti tja prazno cesto, me je nekoliko presenetila gneča na gorenjski avtocesti, šele potem pa sva ugotovila, da Nemci in Avstrijci bežijo domov pred corono. In tako se za las (točno za eno dolžino avtodoma) izogneva koloni pred karavanškim tunelom. Sledi prazna cesta in spokojno križarjenje do Sella Nevee in na planino Pecol, kjer sva pred sirarno na velikem parkirnem prostoru parkirala avto. Nebo je bilo jasno in ker v mestu nimaš ravno takšnih nočnih pogledov v nebo se za trenutek ustaviva in ozreva v nebo. Ugasneva svetilke in se čudiva lepoti zvezdnega neba. Nikakor ne predolgo, ker naju čaka pot naprej. Nikakor ne morem mimo tega občutka na vsaki turi, tekmujem pred ostalimi, da bi bil čimprej na poti. Ne na vrhu ampak le na poti. Čeprav je v tem času malo tistih, ki bi raje kot spali v topli postelji, grizli v strmino nekje v Italiji bogve komu za hrbtom.

Že takoj na začetku poti ugotoviva, da so oznake vse prej kot pri nas v Sloveniji. Ker nebi rada že na začetku zašla v neznano, si še enkrat prebereva navodila na hribi.net in slediva navodilom. Tema je kot v rogu in vse kar imava sta svetilki na glavi in zvezdnato nebo. Višina na izhodišču Pecol je 1510 nm. Kmalu prideva do koče Rifugio di Brazza, kjer ponovno oba zmedena hodiva sem in tja in prebereva čisto vsak napis v bližnji okolici. Bolj kot ne so vsi napisani s flomastrom v nekoliko grši pisavi, na neke priročne table. Ker sva do koče prišla z nekoliko drugačne smeri, kot je opisano na hribi.net sva se morala, kar malo potruditi, da sva potem le našla pravo pot.

Pot naju je vodila po planoti mimo, kar nekaj ograj električnega pastirja in za pomoč so nama bile markacije, ki pa so tukaj drugačne kot pri nas. Nekako imaš občutek, da si v Avstriji in ne v Italiji saj so oznake bodisi avstrijska zastava s številko poti ali pa rdeča pika. No te so nama kazale pot do konca. Ves čas poti sva za sabo gledala luči koče Rifugio di Brazza, tako, da sem imel ves čas občutek, da nisva prišla še nikamor. No in tako so se višinci počasi nabirali, meter za metrom. Vsak korak sem oprezal po travniku okoli sebe, da bi videl kakšnega svizca ampak ti so verjetno spali kot polhi (ali pa kot svizci). Tako vse do sedla Forca dei Disteis na 2201 nm. Vmes je najina svetilka ujela kakšen odsev oči kozorogov, ki so ravno tako počivali in se niso dali motiti. Znajdeva se na križišču, kjer ni nobene oznake. Ugotoviva, da leva pot pelje proti bivaku Suringar, midva pa morava desno. Po debelih dveh urah hoje, prečkava še melišče in se ustaviva pred ostenjem Montaža, kjer je nekaj spominskih plošč. Opremiva se z vsemi varovali in potrebnimi tehnikalijami, pospraviva palice in nadaljujeva. Za nama je nekaj lažjega plezanja, tudi nekaj jeklenic pa vendar nič posebnega. Na obzorju se že riše slika gorovja Kanin in že vidiva, kako nisva sama na poti proti vrhu. Sonce je tisto, ki se prav tako počasi prebija proti vrhu obzorja, da nama bo pokazalo, kam sva namenjena. Svetilk ne potrebujeva več in ves čas oprezam pred sabo, da bi videl, kdaj bo na vrsti tista znamenita Pipanova lestev, ampak ne vidim nič. Samo kamenje. Potem se ustavim in počakam Tjašo, ki zadaj sopiha po poti in ko opazujem okolico, zagledam lestev. Kot majhen otrok se je razveselim obenem pa celo malo ustrašim. Ta strah ne nastaja iz tistega dela, kjer se navadno v človeku rojevajo strahovi, temveč iz čistega spoštovanja pred gorami, kjer smo le obiskovalci. Respect. Tokrat gre za res. Oba sva pod najzahtevnejšim delom poti in bojda tudi najbolj zavarovanim. Za spremembo na tej turi nisem pozabil na GoPro kamero, ki jo nataknem na čelado, se zavarujem v prvo jeklenico in dvignem rit proti lestvi. Hitro ugotovim, da pa lestev le ni tako pri miru kot na fotografijah. Miga. Mogoče tudi dol nebi gledal, če nebi moral prestavljati samovarovalnega kompleta na katerega vsake toliko pozabim, da me potem zategne, ko ga je potrebno prestaviti. Sam pri sebi ugotovim, da ni tako grozno in celo prav prijetno. Občudujem pogled za sabo in sproti preverjam kako je s Tjašo pod mano. Vse štima. Gremo naprej. Ta hudič se vleče in vleče. Bojda je visoka 60 metrov in jim kar verjamem, ker sam je nisem meril. Na vrhu. Jupi. Še Tjaša in greva dalje. Jeklenice se nadaljujejo do grebena, ker se mi odpre pogled na dolino, ki jo boža magična svetloba sonca, izza meglice, ki se vije preko bližnjih vrhov.

Kamera teče in midva greva naprej. V daljavi že vidim vrh Montaža, kjer se v soncu sveti križ. V glavi se veselim, da nama je praktično že uspelo, na glas pa tega ne upam rečt, ker nikoli ne veš. Nebi naju rad nekaj metrov pred vrhom uročil, da bi se nama kaj neljubega naredilo. Vraževerje ja ali ne. Raje bom tiho. dobrih dvajset minut grebena, ki ni preveč zahteven, le na sunke vetra je treba malo paziti in vrh je tukaj. Jupi. Pozvoniva na zvoncu, ki je poleg križa z vpisno skrinjico. Zvonec naj bi prinašalo srečo gornikom, posvečen pa je alpinistu Riccardu Deffarju. Ker sva še sama to izkoristiva in se najprej pofotkava, potem pa spet znameniti sendvič. Ta je najvišji sendvič do sedaj in toliko bolj tekne kot ostali. V dolini vidim planino Pecol in izhodišče, ki zgleda, da je le nekaj minut stran. Mogoče je celo res, če bi skočil proti njemu:) pa raje nebi. Vidi se vse do Švicarskih alp, pa Mangart, Kanin, Triglav in še verjetno mnogo kaj. Pri ugotavljanju vrhov si pomagam z aplikacijo Peak Lens, ki mi skozi oko fotoaparata na telefonu pove, v katere vrhove zrem. Vrh kmalu zakrijejo oblaki, razgled se skrije, takoj postane bolj mrzlo. Čas je za vrnitev. Na poti nazaj se na grebenu oblaki razkadijo in pogled spet postane spektakularen. Še enkrat naju pozdravi vrh Montaža, midva pa se spet znajdeva pred lestvijo. Zdaj nisva več sama in ravno na sredi lestve srečava še en slovenski par. Kljub temu, da mi niti malo ni bilo jasno kako se potem do zmenimo, je šlo brez težav. Nekdo pač stopi ob lestev na delu, kjer je to mogoče, drugi pa gre mimo. Preprosto. Na poti dol sva srečala že kar precej ljudi, najverjetneje že zaradi dejstva, da je bila nedelja. Tako do Pecola, kjer je kar mrgolelo ljudi. Kot nekakšna Velika planina pri nas je tale Pecol. Izjemno lepa travnata planota, obdana z gorami, kjer se lahko sprehajaš po mili volji in naužiješ svežega zraka. Pa vendar ne v nedeljo, ko je tam tako, kot da so se vsi v Italiji odločili, da se tam srečajo. Če pa k temu dodam še ozko, zavito cesto, do Selle Nevee, pa postane to nočna mora. Konec dober vse dobro. Mogočni Montaž je bila zame najlepša in najboljša tura do sedaj zato jo vsem gornikom toplo priporočam. Pa ne plezajte gor brez ustrezne opreme.

Cel nerazrezan del poti od Pipanove lestve do vrha pa si lahko ogledate tukaj ali pa na našem uradnem You tube kanalu : https://www.youtube.com/channel/UCpOf6wjpo0u2Qd7rOt8cGXA

Tako pa je Montaž podoživela aplikacija Relive.


  • Facebook
  • Instagram
  • Twitter
  • YouTube
ME2D LOGO ZA CRNO.png