Mangart 2679 mnm

Ker Peter redko pride na svoj račun in se mora vedno prilagajati nam, je po koncu ferate Mojstrana odločno izrazil željo, da bi še letos rad splezal na Mangart. In tako tudi bo, smo se odločili. Takoj je bil določen naslednji vikend. Sobota. Peter je določil uro, meni pa je ostalo načrtovanje poti. Ker se mi zadnje čase nikakor ne ljubi samo hoditi in imam rad, da je vmes vsaj nekaj zanimivih plezalnih prvin ali pa vsaj tistih prvin, ki spominjajo na plezanje, sem po tehtnem premisleku, analizi vseh Youtube posnetkov in podatkov na netu predlagal, da gremo gor po težji slovenski poti nazaj pa se spustimo po italijanski, ki je precej lažja. Seveda pošljem ta predlog tudi Petru in Meliti, ki potem s potnimi rokami posnetek pregledata in se odločita kako in kaj. Tjašo pot ali pa analiza pretirano ne zanima. Z Melito navadno ni težav in je takoj za, medtem ko Peter preuči vse črne scenarije in po šlampastem pregledu trase pove, da on pa tam že ne misli plezat. Komaj mu dopovem, da tista via Italijana ni naša pot, temveč zavarovana pot oziroma ferata, naša slovenska pot pa ni niti podobna tisti. Nekako se pomiri, potne roke se mu posušijo in načrt je potrjen. Vreme nam gre na roko in je v zadnjih dveh tednih točno takšno kot bi si ga lahko želel vsak. Brez najmanjšega dvoma, da bi kje padla kakšna kapljica dežja. Perfektno. Sobota ob pol dveh ponoči. Trda tema. Štart od doma.

Vijugasta cesta, ki ponoči zgleda precej zlovešče nas pripelje na Magartsko sedlo, ki je na 2055 metrih nad morjem. No skoraj na sedlo. Cesta je namreč zaprta nekoliko nižje, zaradi podora. Mimogrede, cesta na Magartsko sedlo je najvišja slovenska cesta, razgledi podnevi pa so dih jemajoči. V goro izklesani tuneli so le pika na i, njena ozkost, ki pa podnevi bolj spominja na kolesarko stezo pa je malce strašljiva, sploh, ker nekateri nasproti vozeči, nimajo občutka za tisti pravi trenutek, ko je potrebno nekomu dati prostor ali pa malce počakati, tam kjer je cesta dovolj široka. Pustimo zdaj to. Ker je ura tista, ko amaterji še spijo je cesta popolnoma prazna. Zunaj je dokaj mrzlo in tudi veter kaže svoje zobe. Na parkirnem prostoru, pred zapornico se zorganiziramo, namontiramo vso kramo, pogled pa se nam ustavi na zvezdnatem nebu. Ker ni svetlobne onesnaženosti je nebo naravnost prekrasno in posuto z nešteto zvezdami. Ma koga brigajo zvezde. Ni časa za nebo. Naš cilj je Mangart. Ker je bil prejšnji vikend, ki je bil ravno tako vremensko ugoden, kar se tiče gneče, katastrofalen, moramo čimprej na pot. Po cesti spodaj že vidim avtomobile, ki se počasi približujejo Mangartskem sedlu. Ajde. Gremo. Naglavne svetilke nam osvetljujejo cesto, na kateri nekateri spijo kar na tleh. Pridemo na sedlo potem pa zavijemo na offroad in nadaljujemo pot proti slovenki poti. Sam pridobim nekoliko prednosti pred Tjašo, Melito in Petrom zato se ustavim in se ozrem po dolini. Temno nebo počasi začenja porivati stran ožarjena svetloba, ki naznanja prihod gospodarja dneva, sonca. Obrnem se, da bi družbi naznanil, da je to tisto zaradi česar se splača vstajati tako zgodaj, pa nikjer nikogar. Ozrem se po poti nazaj in za mano ni nikogar. Trudim se, da bi videl, kje so vsi trije pa ne vidim nič. Ni svetilk ni glasov. Takoj se s par sočnimi napotim nazaj po prehojeni poti in se sprašujem, kako hudiča je lahko, že zdaj kaj narobe. Ker nesreča tukaj gor nikoli ne počiva sem premlel vse mogoče scenarije. No in jih najdem. Peter je imel težave z opremo in so morali reševati težave s plezalnimi podvezicami. Jebemti. Ustrašil sem se ampak vse dobro. Gremo. Kmalu pridemo na razpotje italijanske poti in slovenske poti. Skupina, ki nas je prehitela odbrzi po italijanski in kar nekako grenak priokus nastane, ko se mi obrnemo proti težji slovenki poti , ki se začne spuščati nekam dol, pred nami pa nič drugega kot visoke stene v temni noči. Tjaša, Melita in Peter obstojijo, ko se jaz spuščam po poti. Obrnem se in vprašam. Ja kaj je spet. Kot bi čakali, da jim poročam kako je naprej. Gremo.

Znajdemo pred zavarovanim delom in kljub določenim pomislekom zadeva steče gladko. Nekaj več poguma že zaradi varoval na katera smo pripeti. Nekaj višinskih pod vrhom Tjaša in Peter ugotovita, da je zdaj do vrha samo še krajši šprint pa bo. Dva, ki besede hitro, nenadoma, pospešeno, takoj in še katere takšne povezane s hitrostjo nimata v besednjaku. Nasmejimo se in spet sem spredaj. V daljavi nekaj glasno poči. Čeprav ne vem kaj je bilo se vprašam, če sta mogoče Peter in Tjaša prebila zvočni zid. Z nasmehom nadaljujem pot vse tako do vrha. Noč je že zdavnaj zamenjalo jutro in vrh se že vidi. Na vrhu nas zoprn veter bombardira z vseh strani, toda mi se ne damo. Ker smo sami, najprej izkoristimo priložnost, da vse, čisto vse, pofotkamo, potem pa se lotimo sendviča. Ampak, ko jaz iščem sendvič po nahrbtniku vidim, da je Peter svoj intimni odnos s sendvičem že razvil. Petra pogledi, razgledi, narava, znamenitosti, sonce, obzorje, jezera, križ ne zanimajo dokler ne opravi s svojim sendvičem, ki ga je vso pot klical iz nahrbtnika in ga utrujal. Ko pa je sendvič na toplem pa je čas, da tudi on malce pogleda okoli.

Po afnanju na vrhu in potem, ko je žig v knjižici je čas, da gremo proti sedlu. Hmmm. Kje pa sploh je ta italijanska pot. Iščemo in iščemo markacije pa jih ne najdemo. Malce zašvedramo s poti in se raje vrnemo. K sreči skupina, ki je na vrh prišla po italijanski poti, zaradi vetra kmalu zaključi in se poda proti dolini. Mi jim inkognito sledimo in se jim v mislih zahvalimo, da so nam pokazali pot.

Navzdol ves čas bentimo, kako brezvezna je ta italijanska pot, kar pa ni zaradi tega, da bi bila pot brez zanimivosti ali česa podobnega. Nikakor ne. Pot navzdol nam postreže s prekrasnim pogledom na Jalovec in okoliške vršace, belopeška jezera in še kaj bi se našlo. Nam pač ni všeč hodit dol. Ker se vleče, nekoliko je že prevroče, prav tako pa je vedno več ljudi, ki bodejo gor. Ne moremo mimo tega, da se nebi čudili raji, kako se jim ljubi tako pozno riti proti vrhu. Ah kaj čmo. Nismo vsi enaki, kot bi rekel naš Peter. Ko pridemo do razpotja kjer se sekata slovenska in italijanska pot vidimo kakšna gneča je po slovenski poti navzgor. Kaj gneča. Kolona. Groza. Kot da bi nekje zgoraj darsovci pregledovali vinjete. Tudi s sedla se vije nepretrgana kolona ljudi. Uff. Na parkirišču avtomobili čakajo, da bi lahko parkirali. Mi na parkirnem prostoru naletimo na someščane s katerimi malček pokramljamo in jim odstopimo parkirni prostor. Po cesti v dolino se počasi prebijamo mimo vseh avtomobilov, motoristov in nešteto kolesarjev, ki grizejo kolena proti vrhu. Do doma vse gladko. Načrt. Naslednja je spet ferata. Manj hoje, več akcije. Katera pa? Jaz vem. Ampak ne povem.



  • Facebook
  • Instagram
  • Twitter
  • YouTube
ME2D LOGO ZA CRNO.png