KROFIČKA 2083nm

Spet je pred nama vikend in ker vreme noče nikakor biti zanič, da bi lahko poležavala doma, se je spet treba spravit v naravo, nekam visoko. Ampak kam. Listam po https://www.hribi.net/ seznamu gora v vseh mogočih gorskih verigah in mimogrede, ta stran je vredna zlata za vse pohodnike, gornike in izletnike, in gledam vse mogoče poti. Iščem nekaj, da ni predaleč, prezahtevno in prenaporno. Najini naporni urniki počasi puščajo svoj davek in tista generalna utrujenost se že pozna. Saj bi vsake toliko časa malo izpregel in doma poležaval, pa vendar spet zaidem na Instagram in Facebook, kjer me premamijo fotografije ostalih gorskih soborcev in nekako duša in telo ne pustita, da bi zapravil lep sončen dan tja v tri krasne doma. Po nekaj urnem prelistavanju gora in poti, ujamem goro, ki ima nekako igrivo in vpadljivo ime. Krofička! Prav smešno ime, če me vprašate. Pregledam kako lahko splezava tja in pot ni ne pretežka in ne predolga, tako, da se ta gora hitro uvrsti na ožji seznam. Ko Tjaši ponudim seznam mojih izborov, je zmagovalka ravno ta Krofička. Odločitev je padla. Štart od doma okoli 1.00 ponoči. Spal nisem popolnoma nič. V Logarsko dolino se pripeljeva brez težav, kjer parkirava na Razpotju in se opremiva. Kmalu ugotoviva, da sem pozabil napolniti baterije za svetilke in k sreči naju vodi rezervni set baterij brez katerega bi lahko samo počakala in burno ugotavljala zakaj je temu tako. Ampak k sreči je šlo tudi ob nekoliko manjši razsvetljavi. Pot se hitro postavi pokonci in naju pripelje do tunela, ki je prav razburljiv. Nič posebnega pa vendar več kot dobrodošel element na poti, ki razbije monotonost poti in jo naredi toliko bolj pisano. Pot se strmo vleče in najina temperatura sorazmerno s potjo raste. Tjaša, ki se rada obleče nekoliko preveč, hitro ugotovi, da bo potrebno čebulno odvreči nekaj slojev in pot se lahko nadaljuje. Hop po nekaj brveh in najina smer se priključi poti, ki pride z desne. Ta štarta iz Doma planincev v Logarski dolini. Slednja je krajša za pet minut ampak je nisva zbrala za izhodišče ravno zaradi tunela in nekaj drugih elementov, ki naredijo fotke bolj zanimive za gledat. Še par sto metrov in se že znajdeva na Klemenči jami. Čeprav veliko ljudi zmotno misli, da je to nekakšna votlina se prekleto moti. To je le hrib s takšnim imenom. Zakaj tako pa se nisem poglabljal. Sredi noči pozvoniva na visečem zvoncu in se brez ustavljanja vrževa v naslednji del poti. Seveda mimo velikega macesna, ki je res mogočno drevo.Nekoliko zavajajoče markacije, ki naju peljejo k macesnu tam zaokrožijo okoli macesna potem pa hmmmm. Kaj pa zdaj.

Na navodilih piše mimo macesna in naprej..Mater...Kam naprej, če ni ničesar. Vrneva se na stezo in nadaljujeva levo. Upava, da je pot prava..Je. Hodiva po gozdu in nikakor konca ne kraja. Vmes se začne svitati in sonce se že upira v okoliške gore. Naletim na znamenje, možica, ki je opremljen z nekakšnimi vejami. Verjemite, da sredi gozda v mraku s svetilko na glavi vse skupaj deluje nekoliko Blair Witch project. Grozljivo. Po dokaj blatni markirani poti se vzpenjava in komaj čakam, da bo gozda konec. In res. Gozd se začne redčiti in kmalu uzrem dolino in okoliške vrhove v vsej svoji velikosti. Spektakularno. Tjaša je zaposlena s svojimi cvetlicami...Ja Ko sva bila na Bovškem Gamsovcu se ji je zdela ideja, da naredi foto kolaž rož, ki jih sreča na poti, super. No in to prakso nadaljuje. Sicer nekoliko traja pa vendar, če je to lahko razlog za počivanje, pa naj bo. Sprašujem se kdaj se bo ta pot začela v tisti zahtevni del pa ga nikakor ne najdem. Vse dokler rastlinje počasi ne izgine in ostane le še kamenje, strme skale in jeklenice. Te so letos obnovili in so popolnoma nove. Super pohvalno in lepo. Pot je lepo zavarovana in precej strma na določenih delih nekajkrat izpostavljena, pa vendar nič pretežkega. Le nekaj metrov in sva že na vrhu. Pozdravi naju Ojstrica, ki je le pljunek stran, vsa obsijana s soncem. Sendvič tajm. Zakaj so sendviči tukaj gori bolj dobri kot spodaj..Še eno vprašanje za strokovnjake.


Vso pot sva bila sama in nisva srečala nikogar. Na vrhu sva za kratek trenutek lahko bila sama pa vendar ne dolgo. Hitro sta se nama pridružila še dva sotrpina in glede na to da vrh Krofičke ni pretirano velik, je bila kmalu gneča. Vsaj zame, ki sem glede tega nekoliko poseben. Vse fotografije so posnete, vsi koti pregledani in knjigica poštempiljkana. Greva nazaj. Tokrat na poti nazaj ni bilo več tako samotno. Veliko ljudi se je odločilo, da obišče Krofičko to nedeljo. Pot navzdol je bila precej spolzka in potrebna je bila obilica pazljivosti, da nebi bilo karkoli narobe. Pa spet. Srečala sva veliko ljudi, ki bode proti vrhu, pa večina brez primerne obutve in opreme. Srečava par, ki štejeta že veliko pomladi. Oba oblečena in obuta za nedeljski sprehod po Tivoliju v Ljubljani, kot pa za visokogorje, kako v upanju, da je vrh blizu, tiščita v dokaj visokih temperaturah, naprej proti cilju. In zato imamo k sreči GRS, ki mora zaradi nepremišljenosti in skrajne človeške ignorance in neumnosti v nedeljah opravljati svoje plemenito delo. Oprostite mi vsi tisti, ki ste nepremagljivi in v športnih copatih, brez ustrezne opreme in znanja premagujete slovenske in druge gore, kar bom napisal, pa vendar. Dejstvo, da ste neumni, ker ne uporabljate ustrezne opreme, vas ne naredi nepremagljive, zato pričakujte, da se boste kmalu peljali s helikopterjem. Želim si samo to, da ne bo to vaše zadnje potovanje. Oprostite, ker pametujem. Moral sem. Poklicna deformacija. Midva sva medtem že pri Klemenči jami. Imajo gugalnico, s katero se zaguncate naravnost proti goram. Super. Še čokoladica in spust proti parkirnemu prostoru. Še ena super tura obkljukana. Aja naj vas ne zavede. Kljub temu, da ta gora ni tako visoka, je pot dokaj naporna, saj je potrebno premagati kar nekaj višincev. Pa srečno.


  • Facebook
  • Instagram
  • Twitter
  • YouTube
ME2D LOGO ZA CRNO.png