Kranjska gora, najem e-koles in Prisojnik.

Kot vsako leto smo se tudi letos z družino odpravili na aktivne počitnice v Kranjsko goro. Letos je bilo vse skupaj nekoliko drugače, za odtenek delovno, ker je www.me2d.si v svoji osnovi, namenjen ravno tem stvarem, ki jih lahko počnete v Kranjski gori v izobilju. V tem blogu boste lahko prebrali kako zgleda, aktivni dopust, s tremi zahtevnimi modernimi otroki, da sva na koncu zadovoljna jaz in Tjaša in do neke mere tudi otroci, ki bi seveda najraje ždeli nekje na kavču in buljili v telefone. Pa da si boste lažje predstavljali Tjaž, šestnajstletnik, je najstarejši, Rok petnajstletnik je srednji in vedno meni, da je vse skupaj "kr neki", princeska Rubi pa je osem. Sicer so vsi trije športniki, pa vendar, kot vsi imajo svoje preference glede gibanja in se skoraj nikoli ne strinjajo z nama. Pa kaj čmo, če pri nas doma ni demokracije temveč diktatura. Midva določiva, oni ubogajo. Na koncu skoraj vedno ugotovijo, da je pa le bilo lepo in fajn. Tudi midva vedno gledava, da so naše avanture vsaj nekako usmerjene tako, da je tudi zanje nekakšen izziv ali pa cilj s češnjo na vrhu, bodisi, sankanje na Besni Pehti ali pa adrenalinski most na slapovih ipd. Pa začnimo kar lepo po vrsti doma.


KJE BOMO SPALI?

JACKOBS CREEK DELUXE APARTMENTS.


Na booking.com najdemo obetajočo ponudbo za apartma, ki zgleda na fotografijah fenomenalno. Reče se mu Jackobs Creek Deluxe in ima celo pogled na gore. Lokacija je ravno pravšnja, saj je nekoliko stran od središča pa vendar ne predaleč, ker se zvečer radi peš sprehodimo do središča Kranjske gore na sladoled, to pa seveda ne sme trajati predolgo in biti predleč, ker potem spet vso pot poslušava kako je daleč. Če preskočim vso pakiranje in prepiranje, da je avto veliko premajhen za vse stvari, ki jih ne potrebujemo in potrebujemo, in pot, ki je popolnoma brezpredmetna se hitro znajdemo pred vrati apartmaja. Vse o tehnikalijah apartmaja in možnostjo rezervacije si lahko preberete na temle linku https://www.kranjska-gora.si/sl/apartmaji-hoteli/jacobs-creek. Mimogrede je menda rezervacija na tem linku cenejša kot na bookingu. Še pred prihodom, dan prej, dobim SMS sporočilo, ki mi ga je poslala Maja (predvidevam, da lastnica), da lahko pridemo v apartma že pred določenim prihodom, saj je apartma že pripravljen. Hkrati dobim še vsa potrebna navodila glede prevzema ključa, ki nas čaka v lock boxu in seveda kodo za lock box. Pred hišo nas čaka parkirni prostor, hiša zgleda super. Naš apartma je mansarda. Vstopimo in se ne moremo načuditi. Prostorno, svetlo, čisto, prijetno. To so prve besede, s katerimi lahko opišem to nastanitev. Maja mi medtem pošlje še nekaj napotkov glede kamina in ostalih stvari, ki jih ponuja apartma in teh ni malo. Ima vse. In celo WI-FI deluje brez težav. To najprej preverijo otroci. In zanje je že tukaj ocena top.Celoten apartma deluje nekako domače in na višjem nivoju. Ima dobesedno vse in poleg vsega še klet v kateri sta na razpolago dva kolesa. Pogled na obeh straneh je naravnost proti goram. Pravi balzam za oči. Spet in spet ne bom našteval, kaj vse ima ker ima apartma preprosto vse. Pika na i pa je Maja, ki me je vsake toliko časa s preprostim SMSjem, vprašala, kako smo, če kaj potrebujemo in nam s tem dala vtis, da smo zaželjeni in dobrodošli, kar pa nam pomeni zelo veliko. Tokrat samo Maji, kapo dol. Seveda se bomo vedno poskušali vrniti prav v to nastanitev, če bo le prosta, glede na to, da jo tako hvalimo. Zelo priporočam.


PRISOJNIK 2547nm.


Ker se nama lani zaradi napake v komunikaciji in disleksije ni uspelo povzpeti na Prisojnik, je bil letos nedvomno visoko na seznamu gora na katero je še potrebno prilesti. Tokrat je padla ideja, da gremo skupaj s Petrom in Melito, ki sta morala od doma že ob 1.00 zjutraj ali ponoči. Načrt je bil sila preprost. Štartamo kmalu, dokler otroci še spijo in se vrnemo ravno pravšnji čas, ko bo kosilo. Otroci najverjetnjeje še opazili ne bodo, da naju ni. Okoli treh naju pobereta pri Petrolu v Kranjski gori in skupaj nadaljujemo proti Vršiču. Tam parkiramo se opremimo in osvetlimo ter nadaljujemo po navodilih natisnjenih iz hribi.net. Pot je nama že znana, saj sva lani prilezla skoraj do vrha. Zmanjkalo nama je borih sto metrov, vendar sva raje obrnila saj nisva bila primerno opremljena. Če se vprašate v čem je bila točno težava vam povem, da je bil lani načrt na Prisojnik po slovenski poti, ker pa sva na razpotju narobe prebrala in namesto po slovenski poti ubrala po grebenski (brez primerne opreme), sva morala sestopiti pred vrhom, ker se za naprej nisva počutila dovolj sposobna. Greben nama ni dajal prijetnega vtisa zato sva se odločila, da se ga lotiva takrat, ko bova bolj izkušena oziroma bodo najine noge, bolj, kako se reče, gorske. Takrat sem se vso pot spraševal, kako je mogoče, da je tista pot, zahtevna označena pot, in hkrati razmišljal, kako mora biti težavna šele tista, zelo zahtevna. Tokrat ne bi bila težava pa smo se vendar odločili spet ali pa znova za slovensko pot, saj je bila letos to prva izkušnja z zahtevno označeno potjo za Petra in Melito, ki je zahtevala tudi nekaj plezanja, izpostavljenih polic, klinov in pletenic. Kljub začetniškim mehkim nogam sta se odrezala več kot odlično. Spremljalo nas je dokaj slabo vreme, vrh pa je bil še hujši. Popolna megla in popolnoma zimske razmere. Veter in nizke temperature so nam pustile le toliko, da smo opravili hitri fotošuting, potem pa smo morali znameniti Petrov sendvič pojesti v zavetrju nekoliko metrov nižje, skriti tik ob skalah. Čeprav je Peter hotel uničiti oba svoja sendviča smo morali, hitro na pot, in en sendvič je preživel. Melita se je spraševala kako bomo prišli dol, Peter je sendviču obljubljal, da se mu kmalu posveti, Tjaša pa je na poti srečala znamenite planike in seveda nikakor ni mogla, da jih nebi pofotkala. In res jih je. Vse. Kot Chuck Noriss. Pot do Vršiča, kjer smo imeli parkiran naš Merkedes (ne ni napaka temveč naša interna šala) je stekla dokaj gladko, in če ne štejem bolečin v kolenu, ki jih je moral trpeti Peter, smo do Vršiča bili dokaj hitro. Vmes so nam pot prekrižale tudi ovce, ki so nas pospremile del poti, potem pa smo se kmalu našli med trumami turistov oziroma obiskovalci Vršiča, ki so praktično osvojili Vršič. Eni na kolesih, drugi z motorji in spet tretji peš, pa verjetno bi se našel tudi kdo z balonom. Mislim, da smo zdaj pripravljeni za Montaž in podobne, čaka pa nas seveda še Triglav.


SLAP PERIČNIK


Tisti, ki je na obisku Kranjske gore mora vsaj enkrat obiskati Slap Peričnik. To je naravna znamenitost, ki jo opisuje skoraj vsak letak in brošura o Kranjski gori in verjemite, da boste precej navdušeni. Tudi vaši najmlajši bodo veseli, saj se lahko pod slapom sprehodijo in že to, da bodo pri tem čisto mokri je za tamale dogodek dneva. Mi smo avto parkirali v Mojstrani in se proti slapu odpravili peš. Sicer ni tako zelo blizu ampak vam bo enourni sprehod ob bistri smaragdni reki, Triglavski Bistrici, skozi prelep gozd, po dokaj ravnem terenu, minil kot bi mignili. Če boste z avtomobilom rinili čisto do Koče pri Peričniku, boste do spodnjega slapu potrebovali le še slabih deset minut hoje v hrib. Svetujejo, da ste terenu primerno obuti, glede na spolzek in neraven teren pa je seveda najbolje imeti obute planinske čevlje. Gre pa tudi brez njih. Da prav ste prebrali. Slapa sta dva. Spodnji in zgornji. Lepo urejena in označena pot vas bo peljala vse od parkirnega prostora do prvega slapu in potem nekoliko bolj strma pot še do drugega. Pri obeh slapovih se lahko napotite še pod slapom na drugo stran, vendar boste na zgornjem slapu morali malo počepniti, ker je nekoliko manj prostora, strop pa je precej nižji. Ne pozabite kamere ali fotoaparata saj foto priložnosti tukaj ne manjka. Narava je prečudovita, pogledi pa dihjemajoči. Svetujem, da slap obiščete zgodaj zjutraj, ko je ljudi še malo, tako, da bodo vaše fotografije in vtisi res enkratni. Na poti nazaj vam svetujem še kakšno malico iz nahrbtnika, ki jo lahko pojeste na kakšnem od tisočerih kotičkov ob reki. Pa ne pozabite pobrati smeti. Vso pot bo na vas pazil Triglav, ki vas bo spremljal večino poti. Če ste pri Peričniku z avtomobilom, lahko svoj izlet podaljšate z obiskom Aljaževega doma, ki je le deset kilometrov naprej, tam pa boste lahko vstopili v začetek poti, ki vodi v slovensko visokogorje. Naš izlet s prijatelji se je končal na jezeru Jasna, kjer so se otroci malo okopali mi tastari pa smo rekli kakšno resno o zdravju.

E-KOLESA IN KEKEC BIKE


Ko ste v Kranjski gori vsi nekaj počnejo, največ pa se mi zdi, da jih kolesari. Seveda tudi mi nismo nobena izjema. Ker koles ne tovorimo zraven, si jih navadno izposodimo. Že res, da je to dokaj drag špas in še ni za vsak žep, vsaj najem e-koles, vam priporočam, da vsaj en dan izkusite okolico s tovrstnimi kolesi. Ponudbe v KG ne manjka. Težava nastane, ko vas je pet in je en član star osem let. Toplo vam svetujem, da kolesa v glavni sezoni rezervirate že prej, ker se lahko zgodi, da jih bo v nasprotnem zmanjkalo. Čelade so vštete v ceni najema. No ker pa mi ne načrtujemo tako daleč naprej smo se v torek odločili, da bo sreda dan za e-kolesa. Že zgodaj zjutraj smo se odpravili na lov za kolesi. Malo smo pogooglali in razvrstili ponudnike po vrsti od našega apartmaja. Najprej je bil na vrsti Sport point trgovina. Ta je bila še zaprta. Ker je bil v načrtu zaradi vremena samo poldnevni najem, nikakor ni prišlo v poštev, da bi čakali, da odprejo. Gremo naprej. Intersport Bernik, ki ponuja v največji meri Haibike kolesa, kolesa ima na voljo, poldnevni najem kolesa pa je 29 evrov za eno kolo. Nas najbolj zanima, če imajo kolo, ki bo primerno za našo Rubi. Možakar pove, da imajo XS okvir, ki bi moral biti ravno pravšnji. Vse se že dogovorimo in kolesa so že pred prodajalno. Vpišemo se še v register potem pa ugotovim, da je tisti XS vseeno prevelik, da bi Rubi z njim varno kolesarila, saj ga komaj obvlada in predvidevam, da se ta dan ne bo končal dobro, če bo takole. Hvala bogu pa imam toliko kolesarskega znanja, da vem, da takole ne bo šlo. Celotno zadevo odpovemo, se zahvalimo za prijaznost in gremo naprej. Vsi otroci zelo razočarani, jaz pa jih mirim, da imamo še enega asa v rokavu. Najdemo zadnjega in v tretje gre res rado. KEKEC BIKE. Mladenič, prijazen in poln energije nas veselo pozdravi, mi pa mu povemo, kaj bi radi. Pove, da so kolesa še na voljo, ter, da imajo za otroke posebna 24 in 26 colske kolesa. Perfektno. Tamala vozi doma 24ko tako, da ne bi smel biti problem. Vsi dobimo Scottova, spredaj vzmetena e-kolesa, le zame XL velikosti ni na voljo. In ker se včasih tudi meni nasmehne sreča, mi mladenič za enako ceno ponudi polnovzmeteno kolo. Priznam, da nikakor nisem mogel skriti svojega veselja. Brez ušes bi se mi še glava odprla od nasmeha. Tokrat od ponedeljka do petka še posebna ugodnost v obliki 10% popusta, čelade pa vštete v ceni. Skupaj najem koles do 14.00 ure (pol dneva) 130 evrov. Kolesa so odlična. Kot nova. Lepo vzdrževana in hvale vredna. Imajo Giante in Scotte. Mladenič nam pred odhodom izroči, še knjižico s podrobno opisanimi izleti in navodili za gpx datoteke za vse tiste, ki ste seznanjeni z GPS napravami. Sledi še kratek brifing glede uporabe koles in že smo na poti. Kasneje ugotovim, da pri Bike Kekec nudijo še vodene kolesarke izlete, imajo popolno podporo, če se vam na poti pokvari kolo, pozimi pa imajo smučarsko šolo in verjetno še kaj. Seveda pa imajo tudi okrepčevalnico Lačni Kekec, ki jo skupaj s kolesi najdete pri spodnji postaji žičnice Kekec. Za vse informacije in rezervacijo pa jih obiščite na temle linku https://www.bike-kekec.si/. Mi jih sto odstotno priporočamo. Mi smo se s kolesi odpeljali do Belopeških jezer v Italiji, Planice, Gozda Martuljka, s fantoma pa smo vmes še na hitro skočili na Vršič. Kljub temu, da smo bili elektrificirani, smo se kar precej namučili in dali vse od sebe, tako, da so nas na koncu precej bolele noge.


IZLETI OKOLI KRANJSKE GORE


In kaj početi z otroci, ko ne kolesarite, tečete in zganjate kakšne druge športne akrobacije v Kranjski gori. En dan smo si vzeli za obisk vseh okoliških znamenitosti v širši okolici KG. Ker je vreme bilo naklonjeno smo najprej dopoldan izkoristili za SUP na Rabeljskem jezeru, potem, pa smo se odpravili na ogled vseh okoliških trdnjav, ker naši otroci radi raziskujejo in kopljejo po razvalinah. Odločili smo se, da se peljemo najprej čez Vršič in si ogledamo Rusko kapelico o kateri ne bom pisal, saj je zadosti o njej že napisano. Sledil je skok skozi dolino Trente na Kluže in Hermanovo trdnjavo. Tam smo se po zanimivi poti vzpeli na omenjeno trdnjavo si jo ogledali in raziskali potem pa nas je pregnalo grdo vreme. Hermanovo trdnjava je vredna ogleda, čeprav je le kup podrtih zidov in jarkov, tunelov in predorov. Pa vendar v sebi skriva nek čar, še posebej z globokim jaškom, v katerega splezate po kovinski lestvi, tam pa si s pomočjo svetilke lahko sprehodite po zapuščenih vojaških rovih, ki se končajo z linami in strelskimi balkoni, s pogledom na dolino reke Koritnice. Videli smo tudi trdnjavo na Predelu, ki nudi prelepe poglede na Mangart in Rabeljsko jezero. Seveda fotk in priložnosti za fotkanje ni zmanjkalo in jih tudi vam ne bo. če le ne boste preveč hiteli.


MARTULJŠKI SLAPOVI


Še ena naravna znamenitost, ki je naravnost prelepa in jo morate obiskati, so Martuljški slapovi. Wikipedia pravi, da se Martuljški slapovi nahajajo v osrčju Martuljške skupine nad dolino Gozda Martuljka. Zaradi njegove edinstvenosti so to območje skupaj s potokom Martuljek že leta 1949 razglasili za krajinski park, od leta 1981 pa je del Triglavskega narodnega parka. Mi smo se tja odpravili iz KG z avtom, ki smo ga parkirali v Kampu Martuljek, potem pa smo peš nadaljevali po dobro označeni poti proti slapu. Osebno vam priporočam, da pri botaničnem vrtu uberete pot po levi, ki vodi ob potoku. Ta je veliko bolj razburljiva in lepa, kot pa tista druga. Table vas namreč pri botaničnem vrtu usmerjajo desno. Prej opisana pot vas bo popeljala skozi čaroben gozd ob potoku, ki je poln raznolikega rastlinja, ki je sprotno opisano in označeno. Do prvega slapu ni daleč. Dobre pol ure, če si vzamete čas za naravo. Nad vami bo ves čas bdel mogočni ŠPIK, ob poti pa boste lahko spoznali tudi legendo kako je nastal ŠPIK in kako je nastal slap, če boste le dovolj pozorni. Do zgornjega slapu je nekoliko dlje. Pot je veliko bolj strma, nekoliko bolj zahtevna in traja okoli ene ure. Na koncu boste morali premagati še nekoliko bolj strmo skalovje, ki je opremljeno s klini in jeklenico, potok pa boste prečkali po kovinskem mostu. Pot do tolmuna pri slapu ni za vsakogar in zahteva nekaj plezanja in dobro obutev. Močno priporočljiva je tudi čelada, saj pri slapu po strmih pobočjih, pada kamenje. Vsekakor vas Martuljški slapovei ne bodo pustili ravnodušne pa tudi izlet bo enkratno doživetje. Mi smo naredili skoraj deset kilometrov. Sicer smo imeli vmes nekoliko pogajanj z Rubi, ki je potem, ko smo ji zagotovili tudi dričanje po Besni Pehti (poletno sankališče v Kranjski gori), veselo in brez težav zmogla vso pot. Aktivno dopoldne smo zaključili z odličnim kosilom v Ratečah v gostilni Žerjav, kjer smo si privoščili njihovo znamenito pohano piško in Rateške krape polnjene s skuto in pehtranom ter polento in hruškami. Mnjam.


ZA KONEC...

Mnogo je še poti in zanimivosti v okolici KG za aktiven oddih, pa vendar ste vi tisti, ki jih boste morali še odkriti. Jaz sem vam jih predstavil le nekaj. V Kranjsko goro bomo še šli in takrat vam napišem še kaj o tem kraju. Med drugimi pišemo še o ferati v Mojstrani, planinskem muzeju, Triglavu in še mnogo tega. Zato ostanite z nami

  • Facebook
  • Instagram
  • Twitter
  • YouTube
ME2D LOGO ZA CRNO.png