Gradiška tura in obe ferati.

Da ostanejo vtisi sveži, ta prispevek pišem že tri dni po zadnji naši avanturi. Tokrat smo zajadrali čisto mimo naših ustaljenih okvirjev. Prelepo gorenjsko je zamenjala z burjo posejana vipavska dolina in obronki Nanosa. Gradiška tura. Po definiciji gre verjetno bolj za hrib kot goro pa vendar. Na Gradiško turo vodi precej plezalnih poti in dve ferati. Furlanova in Otmarjeva. Mimogrede, Gradiška tura je visoka 793 mnm. Kot sem ugotovil, je vzpon na Gradiško turo narejen tako, da je fajn, če se najprej lotiš Furlanove poti in potem nadaljuješ po Otmarjevi ferati, ter tako osvojiš kar nekaj višincev, vse skupaj pa zna trajati okoli dobro uro in pol plezanja. Furlanova pot je že ustaljena in starejša zavarovana pot medtem, ko je Otmarjeva ferata dokaj nova. Tudi meni se je porodila ta ideja, da bi užgali točno takšno smer po obeh poteh. Pa vendar sem si premislil in zaradi strahu, da mogoče vsi člani odprave nebi zmogli Otmarjeve poti po Furlanovi, zaradi utrujenosti smo se dogovorili, da se najprej lotimo Otmarjeve, težje, ferate. Ni hudič, da preberem, da je med vikendi Otmarjeva ferata na sploh zelo obljudena pot in, da že težko najdeš parkirni prostor, kaj šele gneča proti vrhu. Kaj to pomeni. Štart od doma ob štirih zjutraj. Kakšno bo vreme. Odlično. Ravno pravšnja temperatura. Seveda mi celinci nismo navajeni pri vremenu preveriti tudi vetra, kot so tega vajeni tisti, ki živijo z burjo. In glej ga zlomka, kot zakleto. Takoj, ko se začnemo po avtocesti spuščati proti Vipavi. Veter. Sprašujem se kako sploh zgleda plezanje, ko piha veter. Prepričujem se, da burja piha iz kopnega na morje ter posledično, če si v steni nima pihati od kod. Če pa je Nanos kjer se burja rodi nad nami, nam bo pihalo nad glavami. Dobra matematika ne:)

V glavi se mi je že koval backup plan. Bomo šli pa v Mojstrano. Čeprav daleč, je tam vsaj znan teren. Ni bilo treba. V kamp Tura nas je naša Tatjana(moja zvesta in neotesana navigacija) pripeljala po neki grobi makadamski cesti, kjer se še s traktorjem nebi vozil. Zunaj še tema, veter pa nabija kolkr more. Ker je še čas malo sedimo v avtu in Tjaša ugotovi, da imajo tukaj v Gradišču zanimive ulične luči, ki utripajo. Melita ji pojasni, da luči ne utripajo temveč veter premika grmovje in drevesa, ki zastirajo svetilke. Smeh. Eh kaj češ, je pač še zgodaj in vse še ne deluje optimalno. Če pa celo pot spiš pa tako ni čudno. Hitro se začne daniti in hitro se odločim. Gremo.

Skočim iz avta in nase vleči vso plezalno kramo. Sledijo tudi ostali, čeprav ne tako odločni in prepričani. Iskreno povem, tudi sam nisem najbolj prepričan. Nekdo mora bit. Ko se oblečemo je dan že narejen in gremo. Veter nekoliko jenja. Po nekaj minutah hoje pridemo do Furlanove poti in pojasnim, da tukaj bomo pa potem plezali, ko opravimo z Otmarjevo. Vsi prisluhnejo, potrdijo in gremo naprej. Čeprav nisem vedel, da so tudi tukaj gamsi, se hitro srečam z enim iz oči v oči. Oba presenečena nekaj sekund zreva drug v drugega, potem pa se on in dva njegova pajdaša zapodijo v skale.

Ko pridemo do začetka Otmarjeve poti sem že dodobra ogret in pogled navzgor mi dodobra naježi kožo. Pogledam za sabo in vidim Petra, kako požre slino. Melita prebledi, Tjaša pa kot vedno najprej fotkanje, rihtanje in potem sekiranje. Flegma. Sploh jim ne povem, da je okoli prvega težjega dela obvoz, ker se potem hitro lahko ponovi Mojstrana. Jaz bom gor oni pa okol. Ne ne. Mogoče celo vedo za obvoz, ampak delam se kot da je to edina pot. Ogrejem se in klik, klik. Varovalni sistem je vpet. Še preden se zavem sem že na previsni steni. Vsi sledijo. Dobro. Smo na poti. Začetek je najtežji. Pod previsom, tik pred drevesom, kjer naj bi bilo lažje je na pletenici zvonček. Majhen zvonček, ki ga stresem, za srečo. Verjetno je tam, da te opozori, da moraš varovalni sistem preklopiti pred previsom, da te po pomoti ne zategne nazaj ravno v nepravem trenutku. Kdo ve. Kasneje ugotovim, da Tjaša in Peter tega zvončka, ki je že res, da je majhen, ampak je pred nosom, sploh nista videla. Niti slišala. Kaj dela adrenalin..ali pač strah. Slišal sem tudi, da je Melita vmes dobila resne pomisleke, da bi pot nadaljevala, vendar je tokrat Peter vliv tisti milimeter poguma, ki ga je še potrebovala za nadaljevanje poti. In je šlo. Milijone let stara skala je višje in višje postajala prav prijetna za plezanje. Razgled na dolino je bil spektakularen. Kljub temu, da sem navajen gorenjske in visokih gor, ki te tam obdajajo z vseh strani, je tudi tukaj bilo nekaj posebnega v zraku. Nepozabno. Do vrha je šlo brez težav. Na vrhu, pa. Veter. Veter in orng veter. Komaj smo se poslikali. Sendviča ni bilo, ker ni bilo za zdržat. Še pri fotkanju me je veter skoraj prevrnil. Pa nisem ravno lahek.

Vse poštimamo in že smo na poti proti dolini. Zgornji del poti v dolino je še nakako, potem pa začenja biti karseda tečno, zaradi drsenja. No spodaj pa le še sprehod po idilični poti do izhodišča. Tam si privoščimo sendvič. Rečem si, da bom ugriznil le enkrat pa kaj, ko ugriznem več kot pol sendviča z enim samim ugrizom. Lačen sem kot volk. Celega požrem. Peter in njegov sendvič sta romantika zase. Tjaša ugotovi, da gremo še na Furlanovo pot in ji nekako ni jasno zakaj sprememba načrta. Povem, da je bilo to v načrtu že prej. Ker pri Tjaši nenadne spremembe in hitre poteze niso najbolj dobrodošle, saj je pri vsaki stvari potrebno skoraj pisno obvestilo dva meseca pred tem, pa potem še pregled bilance ipd, tokrat ugotovimo, da je bil tak načrt že na poti sem, narejen pred enim tednom in poslan vsem strankam v postopku:) OK. Se zmenimo in gremo. Na Furlanovo pot. Ker je bilo že pozno dopoldan že ni šlo več brez gneče. Otroci, ljudje, vsega in svačega. Prijazna skupina z otroci nam je dala prednost, kmalu za tem pa smo naleteli na najbolj idiotsko skupino Italijanov, kot jih lahko v gorah srečate. Sinonim za neumnost. Teoretični del nepotizma v gorah. Zabitost brez meja in potencialna fotografija za plakat GRS. Pred nami oče in najverjetneje njegov oče, oba brez varovalnega sistema in zaščitne čelade. Zraven dva otroka, ki v najhujši strmini jočeta od nelagodja, ko ju tastara dva tiščita proti vrhu in vpijeta nanje brava brava. Premaknemo se ne naprej ne nazaj. Grozno. Otroka se mi smilita, tastara dva mi gresta popolnoma na živce. Ugotovim, da če ta model neumni pade, da bo mene pa še koga pobral s sabo na letu v dolino. Zaradi varnosti pustim majhen razmak, ker sem poleg tega naveličan tudi pogleda na gospodovo premoženje, ki binglja nad mano in zvončklja v Vipavskem vetru. Bo treba v gorah pomisliti tudi na bolj oprijete hlače pa bo vsem lažje, a ne. No in tako klavrno do vrha. Upal sem samo, da otrok, ta neodgovornežn, ne bo tiščal še po Otmarjevi poti. In tem otrokom se bodo gore popolnoma zagravžale.

Veliko je še takšnih, ki mislijo, da so nepremagljivi. Nekateri se pri tem vsaj zavarujejo in ne izstopajo od ostali smrtnikov. Nekateri pa so poleg nesmrtnosti še ošabni in tako samovšečni, da pač opreme ne potrebujejo. Vsem takšnim povem samo to, da je bojda karma kurba. Pustimo zdaj to. Mi smo srečno prišli nazaj na parkirni prostor, kjer smo se poslovili od Gradiške ture in podali proti domu. Peter in Tjaša sta kmalu zapustila družbo in zaspala, jaz in Melita pa sva v tišini, da nebi motila tiste s 5V baterijami uživala v vožnji.


  • Facebook
  • Instagram
  • Twitter
  • YouTube
ME2D LOGO ZA CRNO.png