Ferata Mojstrana

Prejšnjo soboto smo tukaj že bili, pa vendar se v steno Grančišča nismo podali. Ne nismo se je ustrašili. Samo nekako mokro se nam je zdelo, saj je deževalo kot iz škafa v tej prelepi Mojstrani. Kljub skrbnemu načrtovanju naših podvigov se nam včasih tudi kaj zalomi. Takšno nepredvidljivo je seveda najbolj vreme, ki nam jo je zagodlo prejšnji teden. Nekoliko smo krivi tudi sami, ker je bila želja večja kot sreča. Ravnali smo se po tisti vremenski napovedi, ki nam je najbolj ustrezala in ne po zdravi pameti, spoznali pa smo, da je najmanj ducat napovedi glede vremena v Sloveniji, pa čisto vsaka drugačna. In smo pač vzeli tisto najboljšo. No, kot vidite, ni bila prava.

To soboto smo se od doma odpravili natanko ob 4.30. Napoved je bila sonce in toplo. Prevedeno, vroče in gneča. Ne za nas. Mi bomo prvi. In res je bilo tako. Sonce se še sploh ni prikazalo v službo , ko smo bili že pred Planinskim muzejem v Mojstrani. Vedno, ko ozrem steno po kateri se bomo podali me nekoliko spreleti srh, ki je mala mešanica vzburjenja, navdušenja, veliko vprašanj in kanček strahu. Tokrat z mano moja Tjaša, Melita in Peter. Oprema je namontirana, nekoliko popravkov in gremo. Avto smo priklopili na elektriko, da bo spet poln, ko bomo končali, mi pa pot pod noge. Nekoliko zavojev in že se najdemo na razpotju modre in rdeče trase. Če na hitro navržemo nekaj tehnikalij glede ferate same, naj povzamem, da je ferata Mojstrana sestavljena iz dveh ferat in sicer Aljaževe poti, ki je modra pot in tudi lažja pot, ter Pot mojstranških veveric, ki je rdeča pot in tudi težja. Modra je težavnostna stopnja B medtem, ko je rdeča težavnostna stopnja C in ponekod D. Kaj to pomeni si preberite v prejšnjem članku, kjer sem nekoliko bolj opisal tehnikalije glede ferat. Izhodišče ferate je na 658m, cilj pa na 844m, s skupno višinsko razliko 186m. Predviden čas plezanja je ena ura. Naša predvidena pot je rdeča pot. Ko se znajdemo na vznožju plezalnega dela seveda vsi dvignemo glave in družba takoj ugotovi, da pa zadeva ni tako nedolžna kot je mogoče Ferata Hvadnik. Tale You Tube ima resne težave glede prave perspektive. Pa saj to je kar navpično gor, ugotovi nekdo od nas. Jaz grem prvi. Na začetku gre kar nekoliko težko pa vendar kmalu najdem ritem in zadeva steče. Po nekaj metrih se ozrem dol, kjer stojijo Tjaša, Melita in Peter in me gledajo, kot, da me vidijo zadnjič. Mislim, da mi pač dajejo prednost zaradi varnosti. Konec koncev, če jaz priletim na njih, bo zanje hitro konec. Nadaljujem. Uspešno napredujem in se spet ozrem dol. Vsi trije stojijo na začetku modre trase in mi po vprašanju zakaj so še vedno tam doli odgovorijo, da bodo oni raje ubrali modro pot. Nimam časa razpravljati z njimi zato nadaljujem. Prilezem pred lestev kjer se srečam z ostalimi. Priznam, da ni preprosto, saj začetek zahteva kar nekaj moči, pa saj veste. Brez muje se še dereze ne obuje. Petra in ostale povabim na lestev, ampak njihova želja, da bi spoznal modro traso je prevelika. Nadaljujem sam. Kmalu se rdeča trasa spet križa z modro, kjer srečam ostale in tokrat vsi obstojimo, ko se sonce upre v Granšiče in z nežnimi žarki prekrije Mojstrano in okoliške vršace. Rahla meglica, ki jo režejo sončni žarki se vije po vlažnih travnikih spodaj in razgled je naravnost neverjeten.

Nekaj časa nadaljujemo skupaj ko se rdeča pot spet loči od modre. Plezanje je prijetno ampak naporno saj se temperatura hitro dviga, pogled pa je vedno lepši. Mojstrana je vedno dlje in hiše postajajo vedno manjše. Vmes se odločim nekoliko odpočiti in naužiti okolice, zato se zavarujem in obvisim. Roke sprostim in tako bingljam nad Mojstrano visoko v zraku. Ozrem se proti muzeju kjer vidim, da imam pravo občinstvo. Spodaj so tisti, kot smo bili mi. Verjetno se sprašujejo kako nekdo, ki ni ravno čisto vodoodporen visi navsezgodaj nekje visoko nad Mojstrano, če pa dodam, da vsake toliko, smrtno tišino prekine zvok klovnovske troblje, ki nekje tam spodaj potrobi, se mi zdi, da ravno takrat, ko mi uspe kakšen težji element, da pa zgleda tako kot bi bili pri norcih. Pravi cirkus. Zbrane množice ne smem razočarati in dolgočasiti z bingljanjem zato nadaljujem.

Medtem tudi Tjaša, Peter in Melita lepo napredujejo. Vsake toliko se srečamo in potem vsak zase odidemo svojo pot. Vse tako do vrha. Tam nas pričaka pomanjšani Aljažev stolp, kjer je potrebno vse pofotkati in nekoliko razpravljati o tem kako je bilo, all and all pa vsi zadovoljni, da nam je uspelo. Skrivaj nas med krošnjami opazuje tudi očak Triglav, Petru pa Pot mojstranških veveric ne da miru zato se odloči, da bo preizkusil še začetek te poti, toliko da ugotovi, kako bo šlo. Po prijetnem gozdičku se vrnemo na izhodišče in kmalu spet stojimo pred plezalnim delom rdeče poti. Peter se z vso silo vrže v steno in kmalu ugotovi, da pa le ni tako preprosto. Odneha. Da nebi ostali dolžni, naslednja poizkusi Tjaša, ki z lahkoto pride mimo prve prepreke in pot nadaljuje. Še preden uspe, rečem, Petru, medtem, ko oba zijava gor za njo, da naj le gleda, kako ji bo uspelo z lahkoto, ker je naravnost rojena za to plezanje, s svojimi elegantnimi gibi, s katerimi deluje vse skupaj otročje lahko. In res. Eins, cvaj, draj (ena, dva, tri) in je že na pol poti, gor. Glej ga zlomka. Tudi Melita se loti poti. Tudi ona je kmalu v stilu prave Janje na pol poti gor. Naslednje besede Peter ne izbira ravno po vzoru zglednega kristjana. Stisne zobe, reče nekaj sočnih in že premaga prvo oviro in drugo in tako zleze ta prvi del brez hujših težav. Jaz tokrat ne grem. Podvig pofotkam, posnamem, in se z nahrbtniki, z nasmehom na obrazu vrnem na začetek, kjer se spet srečamo. Pri muzeju ugotovimo, da je gneča postala obupna. Spet veseli, da smo nekaj ur spanja zamenjali za samoto v steni se spakiramo v avto in napotimo proti domu. Ampak šele potem, ko snamemo tiste naše gorske sendviče. Ker brez njih pa tole nebi bilo podobno ničemer.

V soboto se vidimo na Magartu.


  • Facebook
  • Instagram
  • Twitter
  • YouTube
ME2D LOGO ZA CRNO.png