Ferata Hvadnik

Zdaj, no že dva tedna nazaj, ko smo se nekoliko naveličali "tadolgih" gorskih tur, je padla ideja in napotili smo se v Gozd Martuljek. Kaj bomo pa tam počeli. Gremo na ferato. Ker je to za nas šele začetek, je bila prava izbira Ferata Hvadnik, ki je primerna za začetnike, saj je ocenjena s težavnostno oceno B in C. Tisti, ki o feratah ne veste ničesar najprej nekaj tehnikalij, da boste razumeli kaj besede ferata, ocena B in C sploh pomenijo.

TEHNIKALIJE in o FERATAH

(če te tehnikalije ne zanimajo, te preskoči in beri o naši dogodivščini naprej pod naslovom NAŠA FERATA HVADNIK)


Gorniška disciplina - “ferate” izvira iz Italije, iz rojstnega kraja ferat, Dolomitov. Od tod tudi ime "via ferrata" (železna pot). Bolj slovensko jih imenujemo zavarovana plezalna pot, lahko tudi plezalna pot).


Prve zavarovane plezalne poti so nastale že pred prvo svetovno vojno, ko je razvoj gorništva v Alpah zelo napredoval. na Slovenskem je dal Jakob Aljaž leta 1895 opremiti nekatere izpostavljene dele poti na Triglav s 130 metri jeklenice in 36 železnimi koli.

Med prvo svetovno vojno so za potrebe vojske opremili mnoge ferate ter s tem omogočili vojakom pristop na predele gora, ki bi jim bili sicer nedostopni. Iz tega časa so znane ferate predvsem v Dolomitih. Po zahtevnosti so te poti znane še danes.

Na Slovenskem je med obema vojnama nastala Hanzova zavarovana pot (1926), poimenovana po gorskem vodniku Ivanu Vertlju - Hanzi. Kopinškova pot na Ojstrico je bila opremljena leta 1940. Po drugi svetovni vojni je bila opremljena Kopiščarjeva pot skozi Prednje okno v Prisojniku (1948).

V novejši zgodovini je nastala še marsikatera zavarovana plezalna pot. Nekatere so opremljene z jeklenico za varovanje in s klini, ki so namenjeni zgolj za počitek in manj za premagovanje težavnih delov poti.


Zavarovane plezalne poti (s tujko imenovane ferate) so zelo zahtevne planinske poti, ki so za napredovanje po večini dolžine opremljene z varovali in pomagali iz železja. Namen opremljanja zavarovanih plezalnih poti je omogočiti pristop na najzahtevnejše vrhove ali preko sten tudi planincem brez alpinističnega znanja.

Ferate premagujemo s plezanjem. Številna pomagala, namenjena napredovanju (klini, skobe, umetne stope), niso značilnost plezalno-športnih ferat. Te so brez umetnih pomagal, razen jeklenic za samovarovanje.

V zadnjih letih so se želje in potrebe uporabnikov po plezalnih poteh nekoliko spremenile, zato jih lahko delimo na:

  • klasične,

  • športne in

  • ekstremne

vir: (wikipedia)


Gremo na zajle, športne ferate vabijo! Izraz morda ni najbolj posrečen, toda vzporednica s športnim plezanjem se ponuja sama po sebi (seveda le kar se izraza tiče). Športne ferate so začele nastajati precej kasneje kot klasične, dolge ferate. V Franciji in Švici, so začeli z opremljanjem ferat precej kasneje, ko je bil poklic gorskega vodnika že uveljavljen. S feratami v visokogorju bi ta svet naredili dostopnejši pohodnikom in s tem bi odvzeli pomemben kos dela gorskim vodnikom.

Tako so začeli z opremljanjem ferat v nižjem, dostopnejšem svetu. Vse bolj so opremljali gladke, previsne stene, težavnost se je začela stopnjevati in stvar je začela dobivati popolnoma športni vidik.

Na ferate tako že nekaj časa ni potrebno iti več visoko v hribe. V opremljeno plezalno pot zdaj lahko vstopimo tako rekoč s parkirišča. Ponudba se je v zadnjih letih zelo povečala. Glavni cilj ni priti na vrh kakšne gore ali stene, ampak zgolj plezati po klinih in jeklenicah. Linije velikokrat ne sledijo naravnim prehodom, ampak namenoma iščejo težave. Tako se je tudi pri feratah izoblikovala težavnostna lestvica. Od A navzgor, pa tja do F oz. G, kar je trenutno najvišja ocena.

Vzorčen primer je ferata Grančišče - ferata Mojstrana. Dostop od parkirišča 5 minut, 180 višinskih metrov, s podrobno oceno vsakega detajla, opis ferate je kot opis daljše plezalne smeri in taka je tudi skica.

In če že omenjamo plezanje, potem je treba upoštevati, da so padci na feratah lahko zelo neugodni, saj se ne amortizirajo z vrvjo, kot pri plezanju. Zato je izbira opreme še kako pomembna in dobro je, da se pri tem obrnemo na izkušene ekipe. Ključni del je seveda varovalni sistem, pa pas (lahko je običajen plezalni), čelada in rokavice. Čevlji so lahko nizki, polplezalni. Nahrbtnik v športni ferati lahko tudi pogrešamo oz. imamo le manjši, lažji nahrbtnik z mehom za vodo in kakšno malenkostjo.

In če ne drugje, se prav pri ocenah pokaže nekaj dilem tovrstno nadelanih poti. Namreč, težavnost ferate velikokrat ni v ničemer pogojena s konfiguracijo stene in naravno razčlenjenostjo, ampak s preprosto odločitvijo: kako pogosto se fiksira jeklenica in koliko klinov se zabije. Tako hitro pridemo do absurdne situacije, kot je čez previs viseča jeklenica, pritrjena na vsakih nekaj metrov. In ocena F je tu! Ali pa 20 m lestev, kaj ima to s plezanjem, z gorami? Seveda pa ni prav, da po takšnih primerih sodimo celotno dejavnost. Lepo speljana ferata po naravnih prehodih z dovolj racionalno izbiro železja je za neplezalce zanimiva oblika "plezanja".


Zahtevnost - ocene ferate

Zahtevnost ferate se ocenjuje s črkami, od najlažje A, do najtežje G. Pri "ferati" A običajno ne potrebujemo samovarovalnega kompleta.

  • Zahtevnost ferate A: Z oceno A so označeni predeli na zavarovani planinski poti, kjer je odsek poti za varnost opremljen z jeklenicami in klini. To je večina zahtevnih zavarovanih planinskih poti pri nas.

  • Zahtevnost ferate B: Ferata z oceno B je lažja, primerna za začetnike. Opremljena je z vso potrebno "železnino" in tako je napredovanje lahko in uživaško. Tu je potrebna oprema za feratanje.

  • Zahtevnost ferate C: Ocena C, že preide na "prave" ferate. Kljub temu, da ocena C sodi že v kategorijo težjih ferat, je še vedno primerna za večino od nas. Potrebno je že nekaj moči v rokah in celem telesu, a takšne napore povprečen pohodnik, gornik zmore brez večjih težav.

  • Zahtevnost ferate D: V ferato z oceno D se moramo podati že malce fizično pripravljeni. Ocena D pomeni težjo športno ferato, kjer se srečamo s previsnimi odseki, odseki le z jeklenico in brez jeklenih opor za noge ...

  • Zahtevnost ferate E: Za oceno E moramo biti fizično in psihično še bolje pripravljeni. Previsnih odsekov je več oz. so daljši, opor za noge ni ali jih je zelo malo, zato je moč rok in celotnega telesa pomembna. To so zelo težke ferate in plezalne izkušnje pridejo še kako prav.

  • Zahtevnost ferate F in G: Oceni F in G pomenita najtežje ferate. Previsni odseki so zelo dolgi, lahko je tudi streha. Plezalno znanje je njuno potrebno in tudi znanje vrvne tehnike. Ferate te težavnosti so precej redke, pri nas jih nimamo.

vir: https://www.jogaline.si/alpline/ferate-slovenija


FERATA HVADNIK

Zelo lepa ferata, mestoma opremljena z visečimi mostovi, da lahko prečimo sotesko. Ferata poteka po soteski potoka Hladnik in je izjemna dogodivščima ko večkrat prečimo deročo vodo ali plezamo po jeklenici, speljani po gladki skali nad vodo. Nudi prijeten hlad v vročih poletjih. Na vrhu nas nagradi z izjemnim razgledom na Martuljško skupino.

Izhodišče 747m, cilj 920m z višinsko razliko 930 metrov. Čas hoje okoli 2uri.


NAŠA FERATA HVADNIK (nadaljevanje)

In smo nazaj pri naši dogodivščini. Tokrat nam ni bilo treba vstajati sredi noči, ker na ferato pa res ne mislim lest sredi noči. Kljub temu je štart od doma, ob petih zjutraj, da bi se izognili gneči, ki nas verjetno čaka v Gozdu Martuljku (nedelja). Če k temu dodamo še gnečo pred predorom Karavanke, ko so Nemci bežali pred Corono, kjer nas je rešila pred pokvarjenim dnevom sreča in slovenska policija, ki je nas, uboge slovenčke, ki smo obtičali v dvanajst kilometerski koloni, rešila in nas pospremila do prvega izvoza za Jesenice. Čakali smo le nekaj minut za razliko od tistih nesrečnežev, ki pa so čakali celo noč. Še enkrat hvala policiji. Do Gozda Martuljka je bila pot čista, kot solza, pogovor pa je tekel bolj o naši sreči in smeha ni manjkalo. Z nama sta bila tokrat Melita in Peter, ki ju je čakala ogromna preizkušnja, saj jima ni ravno pri srcu, ko je treba nekoliko stisniti zobe in premagati kakšno višinsko prepreko, še posebej, če je čez to prepreko speljana jeklenica. Ampak ker sta se zaljubila v gore in ker je človek, pač tak, da rad premaguje svoje strahove in samega sebe, sta tudi ona dva ugriznila v to jabolko in se podala v boj proti samemu sebi.

Avto smo parkirali v kampu Špik, kjer smo nabasali vso zaščitno opremo. Če ste prebrali tiste suhoparne tehnikalije zgoraj potem veste, da brez pasu, varovalnega sistema, čelade in rokavic ne gre. Napotim se na stranišče, vmes srečamo še Nejca, prijatelja iz našega mesta, rečemo besedo ali dve in smo že na poti do ferate. Počutim se kot višinski delavec na poti v službo z vso to opremo. Po nekaj ovinkih in ugotavljanjih ali smo na pravi poti se znajdemo pred tablo Ferata Hvadnik, kjer preberemo še nekaj napotkov in podatkov potem pa smo že v gozdu, kjer si vso prej našteto opremo namontiramo, pregledamo drug drugega in začnemo. Kmalu se znajdemo na prvi prepreki. Visoka stena ob slapu, kjer se najprej vprašam, ali bosta Melita in Peter zmogla tole preplezat. Jaz imam izkušnje s plezanjem, moja Tjaša, Melita in Peter pa so se spoznali s tem...no...ravno zdaj. Ja nič, jaz grem gor, potem pa bomo videli. Meliti dam napotke kako in kaj. Ker poleg mene neutrudno vpije in se dere potok Hvadnik se moram jaz dreti toliko glasneje, da me Melita sploh sliši. Počutim se že kot bi vpil nanjo, ker bi bil nanjo jezen. Pa vendarle. Uspe njej, Tjaši za njo in še Petru. Vsi brez večjih težav. Si oddahnem in gremo naprej. Pot je zanimiva in polna presenečenj. Narava je prekrasna in dih jemajoča. Hvadnik z vso svojo močjo tolče v gladke skale okoli nas, ko visimo priklopljeni na jeklenice nad njim, in občasno se mi vse skupaj ustavi, in mi v počasnem posnetku poskuša ostati karseda najbolje v spominu. Trudim se z vsemi močmi, da bi si zapolnil čisto vsak delček poti in narave, in na temi spomini bi se še dneve in dneve napajal medtem, ko bi hodil v tisto brezvezno službo.

Ustavim se in pocukam Melito. Pokažem ji kam gremo in ona dvigne svoj pogled. Pred njenimi očmi se nariše jeklenica, ki je napeljana skozi potok na relativno visoki pečini. Vidim, kako požre slino in njen kisel nasmeh nikakor ne more skriti zaskrbljenosti, kako bo to zmogla. Jaz grem prvi. Pokažem kako se vpne in na vrsti so. Nekje na sredi prečkanja, ko je njen obraz še dokaj sivo, bele barve se ji počasi začnejo lica barvati nazaj v rdečo in na ustih se ji nariše nasmeh, ki pove, da je premagala samo sebe, osvojila strah in pokazala sami sebi, da zmore. Še nedolgo nazaj, niti pomislila nebi da bi lezla po "zajli" skozi sotesko podivjanega potoka, zdaj pa v čeladi izvaja cirkuške akrobacije nekaj metrov nad tlemi, medtem, ko jaz vpijem nanjo. Bravo. Tudi Peter brez težav. Tjaša, s katero imava skupaj za sabo že nekaj podobnih avantur pri teh cirkuških podvigih nima nobenih težav in njeni gibi so elegantni, plezalski in naravnost lahkotni. Pravi užitek mi jo je gledat. Trudim se, da bi vse nekako spodbujal in jim pobiral strah z motivacijo in občasnimi šalami na račun smrti, ko mi pot preseka na kol napičena lobanja bogve katere živali. Za nekoga omen, simbol, prerokba, opozorilo mogoče. Za nas? Selfi tajm:) Nekaj fotk z lobanjo in to je to.

No, tako jo pribodemo do samega vrha ferate Hvadnik, kjer vsi prelakani potegnemo iz nahrbtnikov svoje skrito orožje. Če nas spremljate potem veste o čem pišem. Ja, to je naš znameniti sendvič. Sendvič, ki ima neverjetno moč. Sendvič za katerega se zdi, da hodimo v gore samo zato, da lahko pojemo tisti sendvič. Res neverjeten sendvič. Čisto navaden pa tako poseben. Pa seveda spet fotkanje. Nekoliko mi je žal, ker je že konec. Vesel sem, da nam je uspelo brez težav ampak jaz bi še. Predlagam, da gremo še na ferato v Mojstrano ampak to ne obrodi nekih sadov, zato se odpeljemo tja zgolj na ekskurzijo. Tam se ustavimo pred Planinskim muzejem in si ogledamo našo naslednjo ferato. Ferato Grančišče oziroma Mojstrano.


  • Facebook
  • Instagram
  • Twitter
  • YouTube
ME2D LOGO ZA CRNO.png