BOVŠKI GAMSOVEC 2392nm

Updated: 6 days ago

Spet je bil pred mano eden tistih dni, ko se je obetalo lepo vreme, brez neviht in vremenskih neprijetnosti, zato je bilo nujno potrebno pomisliti, na katero goro pa tokrat odnesti svoje planinske čevlje. Najprej mi je na misel padla Mala Mojstrovka z veliko in tudi Tjaša (moja žena) se je z mojo odločitvijo strinjala. Pa kot vedno sem si zadnji trenutek premislil in odločitev je padla za Bovški Gamsovec. Ta mi je buril domišljijo že kar nekaj časa in tokrat sem se odločil, da ga osvojiva brez pripomb. Odločitev mi je olajšala ena od objav na Hribovc - aktualne razmere, kjer sem videl, kakšen razgled na Triglav s severno steno naju čaka.

Kot ponavadi, najprej računanje časa. Vstati okoli polnoči, da sva tam vsaj okoli treh zjutraj. Rada hodiva, ko še večina spi, in ko se nekdo vpraša, če sem nor, sploh ne ve, da zamuja najlepšo predstavo, ki jo lahko pripravi narava za tiste tapridne. Sončni vzhod visoko v gorah. Tega vam, žal, nikakor ne morem opisat z besedami. Seveda bi vam rekel, da pojdite v gore zgodaj zjutraj, pa vam ne bom, ker bi rad, egoistično, ta del dneva zadržal zase. Te predstave še vedno rad doživljam v samoti, z občutkom, da sem daleč stran od ostalih ljudi oziroma daleč stran od ponorelega sveta.


Torej. Nekaj par zvonjenj budilke ob polnoči gladko preslišim. Šele, ko me Tjaša, nekaj minut do ene zjutraj vpraša, če se misliva spravit, skočiva pokonci in se v rekordnem času odpraviva od doma. Pot do cilja je brez zapletov in na mah. Prazne ceste in brez mečkačev. Parkirni prostor pred Aljaževim domom ni prazen. Nekaj takšnih kot sva midva je že odšlo na pot. Predvidevam, da tisti, ki plezajo na Triglav ali katero podobno težavno smer, morajo še prej na pot, da bi doživeli tisto kar sem pisal malo prej. Nihče od resnih gornikov pa verjetno ne mara hoditi takrat, ko sonce najbolj tolče. Kakorkoli. Pot začneva v trdi temi. Mimo Aljaževega doma in naprej. Začetek poti je idiličen. Zvezdno nebo, zvok hudournika in obris gora na obzorju, v zraku pa vonj po cvetočem drevju. Neverjetno. Greva v smeri Luknje. Kmalu prideva do znamenitega spomenika padlim partizanom gornikom. Pot se strmo vzpenja proti Luknji. Tik pred Luknjo, si zaradi varnosti, nadeneva čelade, saj so stene preblizu in padajoče kamenje bi nama hitro lahko pokvarilo lep dan. Na Luknji si nekoliko oddahneva in opazujeva, kako se sonce pojavi daleč na obzorju. Živo oranžna krogla se kot feniks vzdigne v nebo in posije na okoliške gore. Midva se po kratkem foto trenutku odpraviva desno in se kmalu znajdeva na travnatih pobočjih, ki so kot pozabljena zgodba iz fantazijskega filma o škratih in vilincih. Ne veva točno katera gora je Triglav, ker se še ne moreva orientirati, saj so stene previsoke in prestrme. Do Luknje sva hodila dobri dve uri, čaka naju še enkrat toliko. Ne hitiva in si vzameva čas, da uživava v naravi. Pot je razgibana in slikovita, vse prej kot dolgočasna. Kmalu zagledava vrh Triglava in nekaj minut za tem tudi Kredarico. Zdaj vidim tudi, severno steno, ki se kaže v vsej mogočnosti in resnosti. Tudi po tej steni bom plezal. Drugič. Tretjič, pa vendar nekoč. Ves čas oprezava, kjer hudiča so gamsi in kozorogi. Pa ne vidiva nič. Za nama so tudi malo bolj izpostavljene police in ko je za nama zadnja, uzreva čredo kozorogov, ki se mirno pasejo in se ne dajo motiti. Preštejem vsaj petnajst primerkov. Bolj se jima približujeva, manj se sekirajo za naju. Ustaviva se dobre tri metre od mladega kapitalca, ki se še umakne ne. Konec koncev je to njegov dom in midva sva gosta v njegovi hiši. Spoštljivo počakava, da se počasi odmaknejo. Če priznava, naju je bilo celo malo strah. Kdo ve, kaj mu roji po glavi. Za umik pa ni kaj dosti prostora, kaj šele za beg. Midva ne znava tako po skalah kot oni. Nekoliko se prestrašiva, ko samica pihne in se poda v dir skupaj z nekoliko mlajšim sorodnikom. Pot je čista. Seveda, sva nekaj trofej kozorogov shranila tudi zase. S fotoaparatom, da ne bo pomote. Nadaljujeva. Ura mi kaže, da sva precej blizu. Le še nekaj višinskih metrov pa bova na vrhu. Tjaši kaže pametna ura, da sva že višje od vrha in tudi to je na nek način spodbudno, ker si brez težav lahko priznaš, da pa res ne more biti več visoko. Pred nama je jeklenica, ki je ob izpostavljeni polici. Dober trenutek za vajo o samovarovanju. Nadeneva si plezalna pasova in komplet za samovarovanje in greva. Občutek je veliko boljši. Gladko in brez težav. Le še nekaj klinov. Ta da. Vrh. Malica, pijača, fotografiranje. Vso pot sva hodila sama in nisva srečala skoraj nikogar. Na vrhu pa kar naenkrat cela delegacija ljudi. Rečemo kakšno gorniško, si pomagamo s fotkami. Usedem se in uživam v pogledu na Triglav.

Ko popijeva vse trenutke, se odpraviva nazaj proti dolini. Sonce že neusmiljeno kuri in s korakom za korakom postajajo temperature neznosnejše. Komaj čakam, da bo tisti hudournik, ob katerem sem videl takšno super "plažo", kjer se bom ofrišal. Ugotovim, da potrebujem nove čevlje, ker so tile že premehki in razvlečeni, pa tudi palice bom moral kupiti nove. Vsaj takšne, ki imajo pluto za ročaje. Tele z gumijastimi ročaji se mi prav lepijo na roke. Grozno za nekoga, ki ne mara lepljivih stvari v rokah. Na poti v dolino srečava kar nekaj ljudi in z nekaterimi spregovoriva par besed in ugotovim, da tukaj gori smo vsi kot eno. Ni sramu, ni zadržkov in konec koncev smo tukaj vsi z enakim ciljem. Narava, gore, razgledi, zdravo življenje, daleč stran od stresa. Po tečnem melišču, le še nekaj višincev in že je tukaj moja plaža. Globoko zadiham, ko v roke zajamem ledeno mrzlo vodo, staljenega snega in ga zabrišem, v svoj obraz. Ufff, kako noro to paše. Ponovim še nekajkrat in svet je spet nov. Greva. Tako naprej do naslednjega kotička, kjer spet zmečem nekaj vode nase. Uživam v mrzli vodi. Do konca le še ravnina skozi prijeten gozdiček. Razveselim se tudi na parkirnem prostoru. Ugotoviva, da nama je avto uspelo parkirati natanko tam, kjer je senca. Pot domov. Prijetna utrujenost in lepi spomini.

Ocena ture. Čista desetka. Aja. Doma Tjaša ugotovi, da je Bovški Gamsovec visok natanko toliko kot je Planjava, ki sva jo obiskala nazadnje. 2392nm. Kdo bi si misli?


  • Facebook
  • Instagram
  • Twitter
  • YouTube
ME2D LOGO ZA CRNO.png